Kulturna četrt Tabor

Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, četrtek, 21. 3. 2013 ob 19:00 petek, 22. 3. 2013 ob 19:00

Pred-premiera je vsakoletna zaključna uprizoritev Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana – umetniške gimnazije. Dijakinjam in dijakom sodobnoplesne ter dramsko-gledališke smeri omogoča organiziran vstop in pred-izkušnjo uprizarjanja na profesionalnih odrih.

Pred-premiera ’13: Lastna soba tematizira vprašanje pozicije ženske v sodobni družbi. Politike identitet, vprašanja ženskosti in moškosti se uprizoritev loteva v razmerju do osebnega in družbenega, angažiranega in kritičnega. Preizprašuje spol kot družbeni konstrukt in odpira refleksijo o njegovi ujetosti na eni strani in razširitvi na drugi. Je žensko in moško le to, kar se kaže, da je, ali to, kar si pod tema pojmoma zamišljamo in ideološko zapisujemo? Kakšne so reprezentacije spola in kaj jih naseljuje?

Ustvarjalci in izvajalci: dijakinje in dijaki 3. in 4. letnika SVŠGL – umetniške gimnazije/Third-year and fourth-year students of the Educational School and High School of Ljubljana – the Arts Programme

Mentorice in mentorji: Mojca Dimec, Ana Čigon, Maja Delak, Nina Fajdiga, Barbara Krajnc Avdić, Kaja Lorenci, Vita Osojnik, Sinja Ožbolt, Petra Pikalo, Matjaž Predanič, Špela Repar, Dušan Teropšič, Nataša Tovirac, Barbara Žefran

Produkcija: SVŠGL in Emanat

Sodeluje: Bunker Ljubljana

Podpora: Mestna občina Ljubljana

 

Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana, sobota, 24. 11. 2012 ob 20:00 nedelja, 25. 11. 2012 ob 20:00

»Očka, je res, da očetje vedno več vejo, kot sinovi?« »Vedno, sinko!«

Jaz sem preprosto jaz, samostojna osebnost, ki razmišlja z lastno glavo in čuti z lastnim srcem. Sem to, kar sem. Najbližji mi pomenijo največ. So moj smisel življenja. (Branko Potočan)

Predstava bo na metaforičen način pomenila materializacijo kontinuitete našega delovanja. Nastopale bodo namreč tri generacije: avtor kot osrednji lik, na eni strani njegov oče, na drugi pa njegov sin. Osnovna tema je vzajemno sovplivanje in »prehajanje« medčloveških odnosov, vrednot in vzorcev iz očete na sinove (in obratno).

Idejna zasnova, koreografija in režija: Branko Potočan

Dramaturgija: Andreja Kopač

Oblikovanje luči: Tomaž Štrucl

Glasba: Marko Brdnik

Video: Petra Hrovatin

Soustvarjalci in izvajalci: Mirko Potočan, Branko Potočan, Martin Potočan, Marko Brdnik

Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, četrtek, 15. 3. 2012 ob 20:00 petek, 16. 3. 2012 ob 20:00

 

Kako uprizoriti nekaj tako performativnega, kot je sram? Kako govoriti o nečem, kar se izmika besedam? Kako nagovoriti občinstvo brez sramotenja?

Sramota je večjezična. Telesa, zvoki, glasba, podobe in besede govorijo hkrati. Kar želijo povedati, je v prekrivanjih in vrzelih med posameznimi jeziki. Subjekte na odru in subjekte pred njim izgovarjajo na način, ki se tako kot subjekti izmika enosmiselni označitvi: s premolki, zamiki, prekinitvami, obrati, obotavljanji, podvajanji, odmevi. Nikoli nis(m)o povsem ali zgolj tukaj, vedno smo še nekje drugje, kjer lahko za hip verjamemo, da smo nekdo drug ali sanjarimo, da bi to lahko bili. Včasih igramo kar sami sebe. Priča smo lastnemu popredmetenju, ko mora telo, ki je bvladano od lastne podvrženosti pogledu, odgovoriti s tem, kar mu jemlje besedo. (Tea Hvala)

Ustvarjalci in izvajalci: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Maja Delak, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin
Koncept in koreografija: Maja Delak
V sodelovanju z: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Nina Fajdiga, Tea Hvala, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin, Nataša Živkovič
Video, zvok, programiranje: Luka Prinčič
Video in scenografija: Maja Smrekar
Kostumografija: Ajda Tomazin
Oblikovanje luči: Urška Vohar
Besedila: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Katja Kosi, Irena Tomažin
Uporabljena besedila: Lev N. Tolstoj, Mady Schutzman, Leo Lionni, Michio Kushi
Prevodi: Katja Kosi
Izvršna producentka: Nina Janež
Produkcija: Zavod Emanat
Projekt so podprli: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana
V sodelovanju z: Bunker Ljubljana, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

 

,

 

Prijave s kontaktnimi podatki pošljite do 20. 1. 2012, do 15 ure, na naslov: urska.comino@maska.si.

Iščemo prostovoljce za nastop v predstavi Janeza Janše Kdo je naslednji?, v ponedeljek, 23. januarja, in torek, 24. januarja ob 20.00, v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana, Slomškova 11, Ljubljana.

Prijavi se lahko vsakdo med 18. in 70. letom starosti.

Za pripravo na nastop se bo potrebno udeležiti vaje, v ponedeljek, 23. januarja, v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana.

Predstava  Kdo je naslednji? odpira vprašanja o odgovornosti posameznika v sodobni družbi recesije, šoka, prekernosti, negotovosti in brezbrižnosti. Kaj je dejanje, ki lahko prinese spremembo? Je demokracija samo prazen ritual neskončnih dialogov, ki ne vodijo nikamor? Kdo bo prevzel odgovornost in kaj naredil? Šel do konca? Je nasilje edina rešitev?

Predstava je bila premierno v Sloveniji uprizorjena 6. novembra 2011 v Cankarjevem domu, o njej pa se je pisalo:

»Šest energičnih performerjev se je na odru s polno prisotnostjo med intimnostjo in politično subjektivnostjo igralo in borilo s ciničnim statusom quo sodobne parlamentarne demokracije in postindustrijskega kapitalizma. Pri tem pa niso pozabili prevprašati stabilnosti stola, na katerem z navajeno ciničnostjo sedi večno potencialni gledališki protagonist tega »boja z«.
(Pia Brezavšček; Radio Študent, 7. 11. 2011)

Janez Janša, avtor, režiser in izvajalec interdisciplinarnih projektov je zagotovo eden najbolj kontroverznih ustvarjalcev v Sloveniji. Njegove akcije vedno znova razburijo tako slovensko kot tujo javnost, saj z družbeno-politično kritično ostrino zareže v najbolj občutljiva vprašanja posameznika in družbe, na njegove projekte pa se odzivajo tudi politični vrhovi. Za svoje delo je prejel več nagrad v Sloveniji in tujini.

Vabimo vas, da z nami delite soj odrskih luči v predstavi Kdo je naslednji?.

Kolektiv Maske Ljubljana.

 

Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, torek, 29. 11. 2011 ob 20:00 torek, 28. 2. 2012 ob 20:00

Prva avtorska gledališka predstava koreografinje, plesalke in režiserke Jane Menger ima naslov V postopku. Je zgodba o tem, kako je posameznik v različnih družbenih funkcijah in vlogah nenehno podvržen različnim postopkom, ki ga ohranjajo negotovega in jim nemalokrat umanjka pričakovana finalnost, trenutek, ko bi pomirjen ugotovil, da je prišel na njihov konec.
Četudi je v sodobnem svetu nemara nemogoče govoriti o kakršni koli enotni zgodbi, ki bi si jo bili o sebi sposobni povedati vsi in se vsi v njej prepoznati, obstaja nemara že za moderne, predvsem pa za sodobne ljudi neki skupni imenovalec, da se kot ljudje neke skupnosti, recimo temu: družbe, v različnih življenjskih situacijah srečujejo s postopki. Vanje so vključeni, jih sprožajo in so jim podvrženi v ljubezni, znanosti, umetnosti in politiki.
Francoski filozof Michel Foucault se je ukvarjal z različnimi vidiki družbe, ki na različne načine disciplinira subjekte, ki jih proizvaja, v kar so seveda vključeni načini, s katerimi se subjekti samodisciplinirajo (kar je navsezadnje eno in isto). Če je za družbo discipline nemara značilna proizvodnja gotovih individuumov (nedeljivih zgodb, ki si jih o sebi pripovedujemo in z njimi identificiramo), je za družbo nadzora nemara značilna proizvodnja dividuumov (deljivih, večperspektivnih samopripovedi, vlog, v katere smo zasedeni ali se vanje zasedamo, ne da bi jih zmogli, hoteli ali znali poenotiti), ki nas begajo s tem, ko nas spreminjajo v »dela v nastajanju«, ljudi v postopkih. Zdi se, da na mestu osvoboditve posameznika izpod režima »enosti« vznikne »neznosna lahkost bivanja«, kot je situacijo nekje poimenoval češko-francoski romanopisec Milan Kundera. Neznosni volumen svobode. V takšnem gledališču pa igro določajo stalne premene reda ter stalne premene položajev moči, ki se vzpostavljajo sproti in nepričakovano. Predstava V postopku uporablja vrsto dramaturških in umetniških postopkov, da bi z njimi spregovorila o vlogi sodobnega posameznika v njih, bežnost in drsenje reda v predstavi pa se v predstavi igra tudi s postopki gledanja.
Rok Vevar

Avtorica: Jana Menger
Nastopajo: Nina Ivanišin, Primož Pirnat, Milan Štefe, Gregor Luštek, KUD PONOR
Dramaturgija: Rok Vevar
Prevod angleških besedil: Irena Duša
Koreografija / asistenca: Katja Legin
Kostumografija: Bjanka Adžić Ursulov
Scenografija: Tomaž Štrucl
Oblikovanje zvoka: Uroš Bon
Oblikovanje luči: Jana Vovk
Tehnični vodja: Simon Žižek
Garderoba: Nataša Recer
Vodja produkcije: Jasna Dokl Osolnik

Vstopnice: 12€, 8€ (študentje, dijaki, upokojenci)

 

Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, sobota, 19. 11. 2011 ob 20:00 četrtek, 8. 3. 2012 ob 20:00 petek, 9. 3. 2012 ob 20:00 sobota, 10. 3. 2012 ob 20:00

Lotevamo se intenzivne raziskave gibanja s stvarnimi in “nestvarnimi” elipsami, ki vabijo v lepoto in napeto norost svojih notranjih razmerij. Vsaka elipsa namreč sestoji iz dveh samosvojih notranjih fokusov in konstantno menjajočih se razmerij med njima. Privlačna definicija za marsikatero realnost, v katero smo vpeti.

V današnjem času je življenje polno mreženj, družabnih, družinskih, prijateljskih, poslovnih, birokratskih… Ključne pa niso le povezave, ampak tudi praznine. Mreže namreč ni brez luknje – praznine, ki jo mreža sicer zaobjema, nikoli pa popolnoma ne pokriva.

Kako si zamisliti/razumeti to praznino? Ali je praznina točka, ki jo mreža povezuje, ali pa je pravzaprav mrežno polje tisto, ki točke vsakič postavlja v nekoliko drugačno konstelacijo? So mreže, njihove točke ali praznine tisto, kar nas giblje, ali jih gibljemo mi sami?

Ideja & vodenje procesa: Mateja Bučar
Kreacija giba & ples: Maja Kalafatič, Kaja Lorenci, Bojana Mišič, Nina Pertot
Projekcija v procesu: Vadim Fishkin
Izbor glasbe: Marko Trstenjak, Brane Zorman
Produkcija: DUM društvo umetnikov
Producentka: Sanja Kuveljić
koprodukcija: Bunker Ljubljana / Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, Zavod ZET
Projekt so podprili: Ministrstvo za kulturo RS, MOL – Oddelek za kulturo
Zahvala: Nataša Fifolt, Dijaški dom Poljane

 

Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, četrtek, 3. 11. 2011 ob 19:00 petek, 4. 11. 2011 ob 19:00 sobota, 5. 11. 2011 ob 19:00

 

Via Negativa in Emanat najavljata skupni projekt, v katerem se bosta povezali dve samostojni avtorski skupini s skupnim vsebinskim izhodiščem in z različnimi ustvarjalnimi pristopi: Via Negativa, ki jo konceptualno vodi režiser Bojan Jablanovec, in sodelavci v produkciji Emanat pod vodstvom koreografinje Maje Delak. Obe skupini ustvarjalcev trenutno povsem ločeno oblikujeta svojo scensko obdelavo izhodiščne delovne teme: sramota. Želja ustvarjalcev in obeh producentov je, da bi v združitvi našli skupno točko kreativnega preboja in dosegli organsko zlitje idej, konceptov in uprizoritvenih strategij.

Ustvarjalci (po abecedi): Anita Wach, Bojan Jablanovec (koncept in režija), Darko Japelj, Grega Zorc, Ingrid Berger Myhre, Irena Tomažin, Katarina Stegnar, Katja Kosi, Loup Abramovici, Luka Prinčič, Magdalena Tuka, Maja Delak (koncept in koreografija), Maja Smrekar, Marie-Louise Stentebjerg

Producetki: Nina Janež, Špela Trošt

Produkcija: Via Negativa in Emanat

 

3. november ob 19h: Via Negativa / ob 21.30: Emanat
4. november ob 19h: Emanat / ob 21h: Via Negativa
5. november ob 19h: Via Negativa

Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, ponedeljek, 3. 10. 2011 ob 10:00

 

dopoldanska matineja za osnovnošolce

 

»Betontanc Ltd. ne intelektualizirajo, a so pametni, niso realistični, a so realni, so prijazni, a so hkrati direkten prst v oko. Utopije ni, je le zelo banalna realnost, pravijo. A vendar, če parafraziramo misel Johna Steinbecka, je utopija vedno velika luknja, v katero lahko pogledamo, če si upamo.«

Irena Štaudohar